MKC WP

ČETRTI DAN MINIL V ZNAMENJU LITERARNIH PERFORMANSOV

Ko se je v blokovskih naseljih Nova vas, Pobrežje in Tezno končeval performans s simboličnim naslovom 7 sekund, o katerem smo pisali v prejšnjih prispevkih, se je v Športni dvorani Ljudski vrt oz. Lukni odvilo performans predavanje z naslovom Mare Bulc dela Jasmino Cibic. Po vzoru njenih fotografij, ki prikazujejo nagačene živali, ki so postavljene na piedestal, je tudi Bulc postavil svojevrstni piedestal na sredini športne dvorane ter se povzpel nanj z rokometno žogo v roki. Bilo je zanimivo opazovati njegov nastop, ki je potekal istočasno z vajami dveh rokometnih ekip, ki sta najprej z distanco opazovale dogajanje (ena od rokometašic je vzkliknila: »Poglejte, kip svobode!«), potem pa nadaljevale z vajami. Trener ene od njih je bil skozi nastop vidno razburjen in je komaj zadrževal jezo. Bulc, ki je iz prenosnega računalnika, postavljenega kak meter stran od piedestala, bral informacije o umetniškem udejstvovanju Jasmine  Cibic, je z žarom nadaljeval nastop, ki je trajal dobrih dvajset minut. Vmes se je v dvorani zbralo precej mladih športnikov in mimoidočih, ki so spremljali performans , čeprav se jim je videlo, da nimajo pojma kam bi ga uvrstili in kako bi ga sploh interpretirali. Prepletanje športnega  in umetniškega dogodka je tako našlo začasno stično točko med publiko, ki drugače ne obiskuje kulturnih prireditev in tistimi umetniškimi dušami, ki ne obiskujejo športnih prireditev. Čeprav bi bilo zanimivo tovrstni performans izvesti sredi kakšnega večjega športnega spektakla, je Bulc na sila posrečen način razblinil meje med dvema različnima diskurzoma in pokazal, da performans ne pozna družbeno določenih meja in da je njegov čar zlasti v momentu presenečenja, ki preskoči v gledalcu, ki pričakuje nekaj drugega. Lahko bi torej odgovorili na vprašanje, ki si ga je postavila Performa ob otvoritvi in rekli, da je gledalec tisti, ki sam za nazaj interpretira videno in ki sam postavlja in poljubno prestavlja simbolne pomene.
Ob 20h se je v KBG odvil pravi literarni spektakel, saj sta nastopili kar dve skupini mladih ustvarjalcev. Najprej se je z literarnim performansom z naslovom Izstop predstavila pesnica Lučka Zorko Titan, ki je v predstavi združila pesniški nastop, gledališko predstavo,video in performans. Podobe, ki so se pojavile v videu, ki ga je režiral Simon Poldauf, so se iz platna preselila na oder v Lučkine roke. Oba igralca, poleg Lučke Zorko je nastopil tudi literat Tomo Podstenšek, sta pokazala izvrsten igralski talent, ki je kar prekipeval od strasti. S svojevrstnim črnim humorjem in različnimi bizarnimi vložki jima je uspelo začiniti celotno predstavo in jo umestiti na več različnih pomenskih nivojev. Prizor hranjenja s placento ob pomoči ročne žage ostane v glavi gledalca še dolgo časa. Poleg izvrstne dramaturgije in režije velja pohvaliti tudi sam koncept avtorice, pri katerem so prišle njene pesmi še bolj do izraza. Pesmi, ki so bile brane v videu mogoče malo manj, a zato pesmi, ki so bile prebrane med predstavo, delujejo toliko bolj doživeto. Koncept performansa znotraj videa pa je žal prišel premalo do izraza, saj branje pesmi na vnaprej določenih »nenavadnih«  lokacijah izgubi na momentu spontanosti oz. je prikazan kot vnaprej zrežiran dogodek, ki mu umanjka mimoidočih gledalcev in prej omenjenega momenta presenečenja. Vseeno pa lahko Lučkin projekt »beremo« večdimenzionalno, saj poleg zgodbe o ambivalentnem statusu muze vsebuje celo ekološko in politično oz. družbeno-kritično paradigmo…
Večer se je nadaljeval z literarnim nastopom piscev, ki so zbrani okrog revije I.D.I.O.T. V bistvu se je s svojimi pesmimi predstavil urednik revije Tibor Hrs Pandur, družbo pa sta mu delala sourednik revije Uroš Prah, ki je bral pesmi nekaterih ostalih ustvarjalcev, in dj Crash&Cary, ki je poskrbel za glasbeno podlago. V svojem manifestu imajo«Idioti« napisano naslednje: »IDIOT je drugega časa. IDIOT hoče đemat, se plodit povsod. IDIOT se piše proti času, proti preteklosti in prihodnosti, proti sistemu se piše, vedno proti toku. Vedno proti nekam. To je moderna doba. Taktika se skoz spreminja Tekst mora šponat.» O tem smo se prepričali tudi na nastopu, ki se je zavlekel pozno v noč in na katerem se je Tibor Hrs Pandur izkazal kot izjemno ploden ustvarjalec, ki mora sicer še izoblikovati svoj nastop in ga vmestiti v bolj sprejemljive časovne okvire, a tudi kot vsestranski mislec in čuteči lirik, ki mu pojem ljubezni ne predstavlja zgolj puhle fraze…                                                                                            

Miša Gams

FOTOGRAFIJE

TRETJI DAN PERFORME V ZNAMENJU NE-NAVADNIH OVC

Sreda se je začela z uličnim performansom 7 sekund, ki je tokrat potekal z enim samim igralcem – koreografom Sebastijanom Gečem, ki je v podhodu železniške postaje izvajal svojo koreografijo z namenom, da k sodelovanju pritegne potnike in mimoidoče. Njegovi ekipi je uspelo prepričati nekaj radovednežev, ki so prijeli za daljnogled in ga usmerili v smeri dogajanja. Zanimivo je opazovati različne variacije ene in iste predstave, katere koncept in koreografija ostaja vedno  ista, a se zaradi lokacije in same arhitekture prostora spreminja pozicija in perspektiva samega gledalca. Danes bo performans skupaj z nagovorom mimoidočih in ponovitvami potekal  kar tri ure in sicer v naseljih Nova vas, Pobrežje in Tezno, kar bo zaradi specifične zasnove blokovskih naselij prav gotovo velik logistični izziv za izvajalce.
Včeraj popoldne je v okviru performans predavanja Jaša, ki ga je prejšnji dan »obdeloval« Luka Martin Škof, obdelal gledališkega režiserja Mareta Bulca. In to kar v toaleti  Umetnostne galerije Maribor, kjer so srečneži, ki se jim je uspelo prebiti na moški WC, videli to subverzivno dejanje, ki je trajalo več kot dvajset minut in je potekalo v popolni tišini. Jaša je namreč spustil hlače in se usedel na straniščno školjko, na glavi pa je imel pritrjeno fotografijo Mareta Bulca. V rokah je imel naključno knjigo Študentske založbe in kmalu se je zgodilo, da je ob njej zaspal. Ko se je zbudil, je olupil mandarino in jo začel metati v gledalce, ki so sprejeli izziv in mu jo bolj ali manj posrečeno vračali nazaj. Ko smo že mislili, da se bo interaktivni značaj performansa stopnjeval, je bilo performansa že konec. Njegov namen je bil opozoriti na dejstvo, da je tudi Mare Bulc samo človek z vsakdanjimi potrebami in banalnimi opravki, ki v svojem življenju potrebuje mir, da se lahko normalno olajša. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je podatek, da je bil tudi Mare Bulc prisoten kot gledalec, ki se je skozi performans hudomušno smehljal in dejal, da mu je koncept performans predavanj zelo blizu in da nepoznavanje med avtorji lahko služi kot prednost pri ustvarjanju performansov.
Sredin večer je zaključila predstavitev multimedijske instalacije z naslovom Ne-navadna ovca, ki se je odvila v Kulturnem inkubatorju. Miri Strnad (Miricota) in Tomaž Tomljanović (Dualik) sta se predstavila kot ustvarjalca  modnih kreacij, ki jih nosijo ljudje z ovčjimi glavami, ki na predstavljeni video instalaciji  ploskajo gledalcem in vstajajo ob vsaki zaznavi premikanja. Posebnost  tega videa, ki ga je naredil Matej Jarc, je namreč v tem, da ga lahko vidimo iz obeh smeri – tako iz notranje strani Inkubatorja kot s ceste – in da ima pritrjen senzor gibanja, ki beleži premikanje na določeni razdalji in se na podlagi tega tudi ustrezno odziva. Pročelje oz. razstaviščni prostor Hiperfasada Kulturnega inkubatorja je tako bogato še za eno noviteto in s pomočjo dveh ogledal, ki imata natisnjen motiv ovčje glave in obrobo iz gledaliških luči, tvori zanimivo celoto, ob kateri postoji marsikateri mimoidoči. Na otvoritvi so avtorji  med drugim predstavili koncept svoje inovativne stvaritve, razdelili torto v obliki ovce in v znak solidarnosti pozvali k meketanju vseh prisotnih. Idejno podlago njihove instalacije lahko vidimo v tem, da se kot nespametni potrošniki  večkrat odzivamo kot čreda ovac. Avtorji so z omenjenim projektom pozvali k razmisleku na temo sodobne potrošniške družbe, ki je brezglavo naravnana k ustvarjanju profita, pri tem pa zanemarja unikatno, kreativno in kvalitetno plat produkta. Modne kreacije ustvarjalcev tako služijo kot protiutež utečenim blagovnim znamkam in pozivajo potrošnika k večji osveščenosti v družbi, ki z navidezno možnostjo izbire poraja še večjo potrebo po kloniranju izdelkov. Večer se je tako zaključil v prijetni atmosferi, saj je predstavitev obiskalo okrog petdeset radovednih ljudi, ki so bili navdušeni tako nad izvirnimi idejami kot nad pogostitvijo. Morda je k tako veliki udeležbi prispeval tudi »umetniški taksi«, s katerim je umetnica Nataša Berk krožila po mestu in pobirala zainteresirane ljudi, ki jih je nato pripeljala na »mesto zločina«. Njegov namen je poleg povsem praktične narave tudi v spoznavanju ljudi in njihovemu seznanjanju z umetniškimi dogodki.

Miša Gams

FOTOGRAFIJE