ČETRTI DAN MINIL V ZNAMENJU LITERARNIH PERFORMANSOV
Ko se je v blokovskih naseljih Nova vas, Pobrežje in Tezno končeval performans s simboličnim naslovom 7 sekund, o katerem smo pisali v prejšnjih prispevkih, se je v Športni dvorani Ljudski vrt oz. Lukni odvilo performans predavanje z naslovom Mare Bulc dela Jasmino Cibic. Po vzoru njenih fotografij, ki prikazujejo nagačene živali, ki so postavljene na piedestal, je tudi Bulc postavil svojevrstni piedestal na sredini športne dvorane ter se povzpel nanj z rokometno žogo v roki. Bilo je zanimivo opazovati njegov nastop, ki je potekal istočasno z vajami dveh rokometnih ekip, ki sta najprej z distanco opazovale dogajanje (ena od rokometašic je vzkliknila: »Poglejte, kip svobode!«), potem pa nadaljevale z vajami. Trener ene od njih je bil skozi nastop vidno razburjen in je komaj zadrževal jezo. Bulc, ki je iz prenosnega računalnika, postavljenega kak meter stran od piedestala, bral informacije o umetniškem udejstvovanju Jasmine Cibic, je z žarom nadaljeval nastop, ki je trajal dobrih dvajset minut. Vmes se je v dvorani zbralo precej mladih športnikov in mimoidočih, ki so spremljali performans , čeprav se jim je videlo, da nimajo pojma kam bi ga uvrstili in kako bi ga sploh interpretirali. Prepletanje športnega in umetniškega dogodka je tako našlo začasno stično točko med publiko, ki drugače ne obiskuje kulturnih prireditev in tistimi umetniškimi dušami, ki ne obiskujejo športnih prireditev. Čeprav bi bilo zanimivo tovrstni performans izvesti sredi kakšnega večjega športnega spektakla, je Bulc na sila posrečen način razblinil meje med dvema različnima diskurzoma in pokazal, da performans ne pozna družbeno določenih meja in da je njegov čar zlasti v momentu presenečenja, ki preskoči v gledalcu, ki pričakuje nekaj drugega. Lahko bi torej odgovorili na vprašanje, ki si ga je postavila Performa ob otvoritvi in rekli, da je gledalec tisti, ki sam za nazaj interpretira videno in ki sam postavlja in poljubno prestavlja simbolne pomene.
Ob 20h se je v KBG odvil pravi literarni spektakel, saj sta nastopili kar dve skupini mladih ustvarjalcev. Najprej se je z literarnim performansom z naslovom Izstop predstavila pesnica Lučka Zorko Titan, ki je v predstavi združila pesniški nastop, gledališko predstavo,video in performans. Podobe, ki so se pojavile v videu, ki ga je režiral Simon Poldauf, so se iz platna preselila na oder v Lučkine roke. Oba igralca, poleg Lučke Zorko je nastopil tudi literat Tomo Podstenšek, sta pokazala izvrsten igralski talent, ki je kar prekipeval od strasti. S svojevrstnim črnim humorjem in različnimi bizarnimi vložki jima je uspelo začiniti celotno predstavo in jo umestiti na več različnih pomenskih nivojev. Prizor hranjenja s placento ob pomoči ročne žage ostane v glavi gledalca še dolgo časa. Poleg izvrstne dramaturgije in režije velja pohvaliti tudi sam koncept avtorice, pri katerem so prišle njene pesmi še bolj do izraza. Pesmi, ki so bile brane v videu mogoče malo manj, a zato pesmi, ki so bile prebrane med predstavo, delujejo toliko bolj doživeto. Koncept performansa znotraj videa pa je žal prišel premalo do izraza, saj branje pesmi na vnaprej določenih »nenavadnih« lokacijah izgubi na momentu spontanosti oz. je prikazan kot vnaprej zrežiran dogodek, ki mu umanjka mimoidočih gledalcev in prej omenjenega momenta presenečenja. Vseeno pa lahko Lučkin projekt »beremo« večdimenzionalno, saj poleg zgodbe o ambivalentnem statusu muze vsebuje celo ekološko in politično oz. družbeno-kritično paradigmo…
Večer se je nadaljeval z literarnim nastopom piscev, ki so zbrani okrog revije I.D.I.O.T. V bistvu se je s svojimi pesmimi predstavil urednik revije Tibor Hrs Pandur, družbo pa sta mu delala sourednik revije Uroš Prah, ki je bral pesmi nekaterih ostalih ustvarjalcev, in dj Crash&Cary, ki je poskrbel za glasbeno podlago. V svojem manifestu imajo«Idioti« napisano naslednje: »IDIOT je drugega časa. IDIOT hoče đemat, se plodit povsod. IDIOT se piše proti času, proti preteklosti in prihodnosti, proti sistemu se piše, vedno proti toku. Vedno proti nekam. To je moderna doba. Taktika se skoz spreminja Tekst mora šponat.» O tem smo se prepričali tudi na nastopu, ki se je zavlekel pozno v noč in na katerem se je Tibor Hrs Pandur izkazal kot izjemno ploden ustvarjalec, ki mora sicer še izoblikovati svoj nastop in ga vmestiti v bolj sprejemljive časovne okvire, a tudi kot vsestranski mislec in čuteči lirik, ki mu pojem ljubezni ne predstavlja zgolj puhle fraze…
Miša Gams