DRUGI DAN PERFORME V ZNAMENJU DOGAJANJA V LUTKOVNEM GLEDALIŠČU
Včerajšnji dan festivala je postregel s številnimi mladimi umetniki in zanimivimi performansi, za katere lahko rečemo, da so se držali vodilne rdeče niti festivala, saj so v ospredje postavili gledalca in njegovo percepcijo. Gledališki režiser Luka Martin Škof je tokrat v okviru performans predavanja predstavil performerja Jašo Mrevljeta. Postavil je zanimivo konstrukcijo iz kartona, jo prelepil z listi, ki jih je sprintal iz interneta, in na katerih je lahko gledalec dobil uvid v delo mladega umetnika, ki ga je režiser »izdeloval« skozi performans. Iz ogromne kartonske konstrukcije so bile namreč s cevkami napeljane številne manjše kartonske škatle, ki so jih obiskovalci poveznili na glavo in preko cevk poslušali Škofov govor, ki je v ospredje postavil generacijo 1978, ko se je rodil Jaša. Rojstvo performerja sovpada s smrtjo predsednika Tita, razpadom Jugoslavije in porajajočim vzponom računalništva, vznikom interneta in obdobja tranzicije, ki je bilo med drugim zaznamovano s številnimi političnimi korupcijami in škandali. Prelomna leta, ki so zaznamovala spočetje , rojstvo in vzpon umetnika zatajene generacije, ki v teh časih težko najde zaposlitev in potrditev v družbi, so bila osrednji motiv Škofovega performansa, v katerem je med drugim želel poudariti neštete možnosti, ki jih omogoča internet – od gradnje številnih socialnih mrež do hitrega in učinkovitega prenosa informacij.
Naslednji performans, ki se je zgodil pred Lutkovnim gledališčem v Mariboru, je vzel pod drobnogled percepcijo gledalca in njegov primarni voajerizem. Sebastjan Geč je s še dvema sodelavcema in s pomočjo laserskih kvadratov določil tri mesta za tri gledalce, ki so s pomočjo daljnogleda opazovali kretnje, signale in koreografijo treh umetnikov, ki so se nahajali na primerni oddaljenosti. S tem so se približali ideji, da je gledalec kot kreator, interpretator in vizualni predator vselej nujni del procesa umetniškega ustvarjanja in performativnega dejanja. Performer je brez opazovalca, gledalca in kritika samo nezaključena celota, kateri manjka osrednji, bistveni del. Zato je tako pomembno, da se festivala Performa udeleži čim več ljudi, ki šele dajo smisel in pomen posameznemu performerjevemu delu. Performans 7 sekund se bo v naslednjih dneh odvil v različnih variacijah in na različnih lokacijah kot so Železniška postaja in Trg generala Maistra ter v blokovskih naslejih Nova vas, Pobrežje in Tezno.
Za vrhunec torkovega večera je poskrbel duo Eclipse s predstavo In vino veritas, na kateri sta performerki opozorili na ekscesno naravo kulture pitja in ambivalentno naravo krščanskih vrednot. Pohvaliti velja tako dramaturško zasnovo kot skrbno izdelano scenografijo, s katero sta se zlili umetnici in noge njune »žrtve«, padlega angela s krvavečimi nogami. Kar je zanimivo pri tem performansu je že sama zamisel o združevanju nasprotij – obsesivno čiščenje že čistih nog deluje kot simbol krščanske potlačitve nagonskih, živalskih in seksualnih vzgibov. Z zarezom v meso avtorici zarežeta v tkivo »padlega angela«, ki v trenutku postane človek iz mesa in krvi, nekdo, ki se podobno kot Jezus žrtvuje namesto vseh okoli sebe. V tem primeru si gledalec oddahne, da ni na njegovem mestu ter potlači impulze slabe vesti, gnusa, nelagodja in seksualnega fetišizma, ki jih performans u obliki številnih zgodovinskih, eksistencialnih in psiholoških ran pušča na gledalcu. Ni treba posebej poudariti, da tudi pitje krvi nosi v sebi krščansko konotacijo ter vzbuja ambivalentna občutja, kar v zadnje čase postaja z novim valom vampirizma prava manija med mladimi, ki jo s pridom izkoriščata filmska in oglaševalska industrija. Večplastnost performansa, ki pred gledalcem razkosava sam koncept boga in ga spusti iz simbolne na banalno materialno raven, je hkrati njegova največja estetska vrednost. Priporočamo, naj vam tekne…
Miša Gams